Predstavitev KS

Ni dvoma, da so Loke zelo staro naselje, čeprav se v zgodovinskem viru pojavljajo šele v letu 1437. Urbar deželnoknežjega gospostva Gamberk iz leta 1498 beleži popis posesti na območjih, ki so bila pod njegovo upravo. V tej listini so poimensko zapisani lastniki posesti v naseljih Spodnje Zavine (Im untern Weintall) in Loke (Zu Sand Margareten). Urbar med drugim tudi omenja, da je Pri sv. Margareti 13 obveznikov za oddajo desetine gamberški gospodi. V srednjem veku so Loke imenovali Pri sv. Marjeti, ker je bila v južnem delu na vzpetinici cerkev sv. Marjete. Te cerkvice danes ni več. Obredi v njej so prenehali leta 1956, osem let kasneje pa je postala žrtev sprememb površja zaradi posledic rudarjenja.

Pred odkritjem premoga so se prebivalci območja naše KS ukvarjali predvsem s kmetijstvom, toda na številnih mestih je bila premogova plast pokrita le s tanko plastjo zemlje, zato premog ni ostal skrit človeškim očem. Tako je Janez Vajkard Valvasor že leta 1689 v svojem znamenitem delu Slava vojvodine Kranjske poročal, da so kmetje v vasi Strahovlje našli črno zemljo, ki so jo lekarnarji kot “zmajevo kri” zdrobljeno prodajali za zdravljenje živine.

V Zasavju se je rjavi premog začel izkoriščati 11. novembra 1755, ko je v Zagorju baron Franc Raigersfeld dobil prvo uradno dovoljenje za pridobivanje oz. lomljenje premoga. Jožef Pinhak je leta 1802 kupil na Lokah od Janeza in Marije Žagar Kasteličevo kmetijo in domačijo preuredil v tovarno vitriolnega stekla. Kasneje je bila prodana, nato pa je leta 1840 postala last Zagorske premogokopne družbe. V velikem poslopju z imenom “Fabrika” je leta 1843 pričela  redno obratovati cinkarna, ki je letno proizvedla okrog 90 ton surovega cinka. Žal je “fabrika” svinca obratovala le nekaj let. Pozneje so zgradbo preuredili in predelali v skromna rudarska stanovanja. V hiši, ki so jo kasneje imenovali Prkaus, jemed obema vojnama in še dolgo po 2. svetovni vojni živelo 29 rudarskih družin s številnimi otroki. Zadnji prebivalci so se izselili v 90. letih prejšnjega stoletja. Fabriko oz. Prkaus so zaradi nameravane gradnje novih stanovanj porušili jeseni 2007.

Prvotno so bili vsi rudniški objekti in naprave na območju Kisovca ter so segali precej visoko, tako da je bila jama celo pod temenom Velikega vrha. Sčasoma so rudniške objekte počasi začeli seliti navzdol na pobočje Kisovca. Tik nad dolino, na Kisovški planoti, je nastalo dobro zasnovano rudarsko naselje, kajti Loke na drugi strani potoka Medija niso mogle prevzeti vse večjega števila rudarjev in njihovih družin.

Kisovško jamo so sistematično odpirali v obdobju 1868 – 1876. Izkopali so 1650 metrov dolg Maksov izvozni rov, po katerem so s konji odvažali premog, in 123 metrov globok kisovški izvozni jašek. Ker je ta jama dajala dovolj premoga za takratne potrebe, so leta 1870 celo zaprli kotredeško jamo. Delovanje premogovnika Kisovec so med 2. svetovno vojno za dalj časa ustavili minerji Kamniško-zasavskega odreda z akcijo 17. marca 1944 ter Šlandrova in Zidanškova brigada 21. julija 1944. Deloval je do leta 1954, ko so ga zaradi izčrpanosti premogovnih slojev zaprli.

Konec istega leta se je z odprtjem novega, sodobnega izvoznega jaška proizvodnja nadaljevala v jami Loke.Zaradi velikih potreb po premogu so proti koncu leta 1945 pričeli z odpiralnimi deli v jami Šemnik, ki je avgusta naslednjega leta že pričela s proizvodnjo.Obratovala je do leta 1959.

Na območju Borovnika je bilo nekoč naselje z nekaj hišami in manjšim jezerom, bogatim z ribami; od tod verjetno izvira tudi ime današnjega naselja Ribnik. Jezero je napajal potoček, ki izvira nekoliko više, pod hribom Štangovec, ob njem pa je bil davnega leta 1534 mlin. Okolico jezera so okrog leta 1751 poimenovali Mlinarjeva čreta. Kjer je nekoč stal mlin, je bila pozneje zgrajena manjša vila (po vojni so v njej stanovali Sopotnikovi). Stavba, ob kateri je ribogojnica, je danes le še bleda senca nekdanje vile.

Na južni strani kotline je bila večja vas Podkraj-Repnik s številnimi kmetijami, ki sozavzemale ves vzhodni in srednji del pobočja. Rudnik ga je s cerkvijo sv. Lenarta vred v glavnem izpodrinil do leta 1880. Cerkvica je bila porušena okrog leta 1860. V začetku 60. let prejšnjega stoletja so bili iz dveh rudniških večstanovanjskih hiš zaradi posedanja izseljeni zadnji prebivalci. Okrog leta 1830 je k. o. Loke merila 1018 oralov in 1487 kv. sežnjev ter se delila na dve števni občini: Loke s 23 kmetijami in Podkraj z 29 kmetijami. Na celotnem območju je bilo v tistem času 56 hišnih številk.

Območje Lok in Kisovca so od uvedbe postfevdalne uprave spadale pod občino Aržiše (Ržiše), ki je nastala leta 1870, štela pa je približno 2000 prebivalcev; njen sedež je bil na Lokah. Poleg loške davčne občine je zajemala še davčni občini Ržiše in Šemnik. Njeno ozemlje se je približno ujemalo z ozemljem današnjih krajevnih skupnosti Izlake in Kisovec-Loke. Iz pisnih virov sta znana njena župana Anton Klobučič, ki je županoval do leta 1924, in njegov naslednik Franc Cencelj st. z Lok, ki je funkcijo opravljal do leta 1933, ko se je občina Ržiše priključila občini Zagorje.

Krajevni ljudski odbor (KLO) Loke-Kisovec je kot organ t. i. ljudske oblasti in eden od predhodnikov krajevne skupnosti deloval v obdobju 1945 – 1952. Upravno je spadal k okraju Trbovlje. Obseg njegovega ozemlja je bil določen 14. septembra 1946 z Zakonom o upravni razdelitvi Ljudske republike Slovenije. Vključeval je območja naslednjih katastrskih občin in naselij: Kotredež (del), Zavine (del: Sp. Zavine), Kisovec, Loke, Podkraj (del), Ržišče (del: Pušave), Šemnik (del: Strahovlje), Št. Lambert (del) in Čolnišče. Ukinjen je bil leta 1952 in teritorialno priključen občini Zagorje ob Savi.

Krajevna skupnost Kisovec-Loke (prvotno Loke-Kisovec) je bila ustanovljena leta 1965. Nastala je iz nekdanje stanovanjske skupnosti. Naselji Loke in Kisovec sta bili vse do leta 1969 tipični rudarski naselji, brez urejene komunalne infrastrukture, z nekaj stanovanjskimi bloki, brez zunanje ureditve in s pečatom eksploatacijskih polj jame Loke. Ni jih bilo malo, ki so bili prepričani, da je samo še vprašanje časa, kdaj bo kraj – predvsem Loke – izginil, zato je prevladalo mnenje, da je škoda vlagati družbena sredstva v urejanje teh območij. Novonastala krajevna skupnost je zato v prvem obdobju posvetila vso svojo pozornost komunalni in cestni infrastrukturi, ureditvi kraja, izgradnji vodovoda in podobnim vprašanjem. Pričel se je intenzivni razvoj Kisovca, ki mu je šlo na roko tudi pospešeno vlaganje rudnika in lokalne skupnosti v stanovanjsko gradnjo. Loke so še vedno stagnirale, saj je bila zaradi posledic rudarjenja prekinjena vsa gradnja. Takšno stanje je trajalo do konca prejšnjega tisočletja, ko se je začela podoba naselja spreminjati s pričetkom stanovanjske gradnje in vlaganji v posodabljanje cestne infrastrukture.

Na osnovi Odloka o območjih krajevnih skupnosti občine Zagorje ob Savi z dne 31. maja 2010 so v krajevno skupnost Kisovec-Loke vključena naselja Kisovec, Spodnji Šemnik, Strahovlje in deli naselij Čolnišče, Jablana, Loke pri Zagorju, Podkraj pri Zagorju, Vrh in Zavine.

Krajevno skupnost povezuje 7 km lokalnih cest, 9 km krajevnih cest ter 10 km urbanih javnih poti, ki so v pretežni meri asfaltirane. Krajevna skupnost Kisovec – Loke meri 9 km2; 1. januarja 2011 je štela 2540 prebivalcev in 1057 družin.

Poglejmo število prebivalcev po naseljih:

Prve zapisane podatke o Čolniščah najdemo v urbarju iz leta 1400. Na območju Čolnišč je bilo tedaj sedem kmetij, ki so bile last kamniške gospoščine Križ – Stari Kamnik in so imele celo svojo župo, imenovano Hrib. Poleg župana Janka so v tem prvem zapisu imenovani še Martin Kristan, Janez, Martin in Jurij na Prečnem, Janko Karbušek in Matko. Vsi so bili podložni kmetje. Kasnejši zapisi so izgubljeni, pojavijo se spet v 19. stoletju.

Takrat so med njimi že nekatera imena, ki se kot hišna imena ali priimki uporabljajo še danes. Navedena so hišna imena Grčan, Bervar, Kotar, Godec, Studeniški Baš, Kiselc, Omah in Pavšek. Čolnišče imajo podružnično cerkev, ki je v pisnih virih prvič omenjena leta 1581, medtem ko je na zvoniku izpisana letnica 1687. Posvečena je sv. Nikolaju (Miklavžu), zaščitniku nekdanjih čolnarjev in splavarjev, na katere opozarja ime kraja. Čolnišče verjetno izhaja iz: čolníšče -a [u̯n] s (í) prostor za shranjevanje čolnov: čoln se je vrnil v čolnišče. Ime svetnika kot tudi naselja kaže na bližino reke Save, ki je bila vse do izgradnje železnice leta 1849 edina pomembnejša in redna vzdrževana povezava z ostalim svetom. Živahen promet po Savi naj bi se odvijal že v času Rimljanov, leta 1729 pa je cesar Karel VI. uvedel redno plovbo, ki je potekala na relaciji Sisak – Zalog. Vleka, mitnice, obrečna gostišča in ves vrvež ob reki so prebivalcem naselij v bližini Save prinašali dodatni zaslužek. Tudi Čolniščanom, saj se je preko Prečne do reke Save prišlo v pol ure, medtem ko je pot nazaj zaradi strmine vzela nekaj več časa.

Še zanimivost.

Verjetno je malo tistih, seveda z izjemo plezalcev, kivedo, da je v bližini Čolnišč plezališče. Po mnenju poznavalcev je vrhunsko opremljeno in ponuja smeri, ki so ravno za eno stopnjo težje kot tiste na Vranskem. Toliko v vednost ljubiteljem plezanja.

In druga zanimivost.

Kraška jama Štangovec se nahaja na severovzhodnem pobočju Velike skale nad Kisovcem. Skupna dolžina njenih rovov je kar 99 metrov. Jama je ena redkih dobro ohranjenih kraških jam na območju osamelega krasa posavskih hribov, za kar gredo zasluge težavnemu dostopu. V jami sta dve dvorani, zelo bogati s stalagmiti, stalaktiti, stebri, zavesami, sigastimi ponvicami in oblogami. Posebnost jame je hrošč, po najditelju Andreju Kapli imenovan Anophthalmus ajdovskanus kaplai. Žival, dolga šest centimetrov, je prozorne rumeno-rjave barve. Doslej je bila najdena le v tej kraški jami. Zaradi zahtevnega dostopa se jama Štangovec (še) ne uporablja v turistične namene.

Kisovška energija najverjetneje izvira iz podzemlja, saj na bližnje Loke še danes romamo k izviru pitne vode, ki zdravi, krepča in nas polni s pozitivno energijo.

Za zadovoljevanje potreb prebivalcev krajevne skupnosti so v Kisovcu oz. na Lokah dva večja trgovska centra z vsemi izdelki razen obutvijo, pošta s prostori knjižnice in KS, do leta 2011 smo imeli celo bančno izpostavo (žal so jo zaprli), lokalna TV, storitvene dejavnosti, podružnična osnovna šola, vrtec, več gostinskih lokalov in župnijska cerkev. Na območju Kisovca je 32 večstanovanjskih objektov s 471 stanovanjskimi enotami. V krajevni skupnosti deluje 22 delovnih organizacij in 49 samostojnih podjetnikov.

Zelo aktivna so tudi naslednja društva oziroma klubi: Prostovoljno gasilsko društvo Loke in Prostovoljno gasilsko društvo Čolnišče, Rudarski pevski zbor Loški glas, Športno društvo Svoboda in Športno društvo Čolnišče, Kulturno društvo Svoboda, Smučarski klub Zagorje – Sekcija za skoke Kisovec, Strelsko društvo Kisovec, Klub jadralnih padalcev Kavka in Konjeniški klub Vajkard Valvasor.

Leta 1991 so rudniško jamo Loke dokončno zaprli. 17. novembra 1995, torej v letu, ko je od prvih začetkov rudarjenja minilo 240 let, so v opuščeni strojnici loškega rudnika svečano odprli rudarski muzej. Izvozni jašek in strojnica z opremo predstavljata središčni del spominskega kompleksa. Okrog jaška in v njem je predstavljen razvoj jamskega transporta, prikazani so različni načini pridobivanja premoga in različne vrste podporja. Razstava v strojnici pa podrobneje prikazuje zgodovino tukajšnjega rudarjenja in posamezne izseke iz dela in življenja rudarjev. Muzej je nedavno odkupila Občina Zagorje ob Savi.