Krajevni praznik

Spoštovane krajanke in krajani!

V KS Kisovec-Loke od leta 2008 praznujemo svoj krajevni praznik 17. maja. Spominjamo se življenja in dela našega spoštovanega rojaka dr. Janeza Drnovška, ki bi letos na ta dan slavil svoj 70. jubilej. V maju smo običajno pripravili številne športno-rekreativne prireditve, praznovanje pa zaključili  s slavnostno akademijo in kulturnim programom.

Letos prvič po 12 letih ne bo tradicionalnih prireditev, saj smo zaradi epidemije novega koronavirusa dolžni spoštovati vladni odlok o začasni splošni prepovedi gibanja in zbiranja ljudi na javnih mestih.

Navzlic temu smo našli način za obeležitev krajevnega praznika. Pripravil sem scenarij prireditve na temo znanih krajanov naše lokalne skupnosti. Za pokušino vam predstavljam nekatere osebnosti, več in podrobneje pa sledi prihodnje leto, ko bo, upam, kriza za nami.
 

Novi časi zahtevajo nove pristope. Običajno smo lahko slavnostno akademijo ob krajevnem prazniku izvedli v dvorani Doma kulture v Kisovcu, tokrat vam je tematska pokušina na voljo na spletni strani. Obširneje bom o letošnji rdeči niti spregovoril, ko se bo način praznovanja vrnil v ustaljene tirnice.

Kot veste, Kisovčani praznujemo svoj krajevni praznik v spomin na velikega Zagorjana, našega krajana, častnega občana in državnika doktorja Janeza Drnovška, ki se je rodil 17. maja 1950. Umrl je 23. februarja 2008.

V kulturnem programu slavnostnih akademij sem doslej obdelal več tematskih sklopov:

– predstavitev najstarejšega zaselka – Lok – ter najstarejših društev – Loškega glasu in PGD Loke;

– 50-letnica ustanovitve in razvoja krajevne skupnosti, 70-letnica konca druge svetovne vojne, 65-letnica rojstva dr. Janeza Drnovška;

– dolgoletno delo, snovanje, ustvarjanje in pomembni dosežki naših društev;

– predstavitev posameznih zaselkov v naši KS;

– razvoj osnovnega šolstva, od prve učilnice v Bajerju do sodobne šole

– oživljanje spomina na rudarsko obdobje naše zgodovine;

– sprehod po zgodovinskih poteh KD Svoboda in njegovih sekcij;

Z letošnjo predstavitvijo odstiram tančico pozabe z nekaterih naših krajanov, ki so s svojim delovanjem zaznamovali družbeni utrip našega kraja ali drugih okolij.

Zagorska dolina se lahko pohvali z odličnimi športniki, umetniki in podjetniki, pronicljivimi znanstveniki in politiki, ki so ime naše male dežele ponesli v svet. Uspešni Slovenci se najdejo na vseh področjih. V šopek sem izbral tako tiste, ki so bolj znani doma, kot tiste, ki so se dokazali na mednarodnem odru, vključno z dr. Janezom Drnovškom, Primožem Rogličem in glasbeno skupino Koala Voice.

Kdo so torej naši sedanji ali nekdanji sokrajani, ki so zaznamovali domače okolje ali jih je odneslo po svetu, kjer so skovali uspešne zgodbe, in se jih ali bi se jih morali s ponosom spominjati?

 Anton Kastelic (1740 – umrl v Ljubljani neznano kdaj) se je rodil na Lokah ter po zaključku šolanja nastopil službo mestnega fizika in policijskega zdravnika v Ljubljani. Znan je po štirih izvirnih znanstvenih spisih. Njihovi naslovi so: O prvovrstnih zdravilih iz kovin in polkovin (1770), Topliški red v Toplicah na Dolenjskem (1776), Preizkušnja in uporaba toplih kopeli v Toplicah na Dolenjskem (1777) ter Moč v soli, ki odganja mrzlico kakor perujska skorja (1792).

Viktor Burkeljc  (1912 – 1980) je bil znan družbenopolitični delavec.  Dejaven je bil v nekdanjem trboveljskem okraju. Po  drugi svetovni vojni je predsedoval gospodarskemu svetu Okrajnega ljudskega odbora Trbovlje. Službena pot ga je nato zanesla v domači kraj, kjer je nastopil funkcijo predsednika Stanovanjske skupnosti Loke-Kisovec. Izvoljen je bil tudi za prvega predsednika Krajevne skupnosti Loke-Kisovec, ki je bila ustanovljena 1. marca 1965 v skladu z odlokom skupščine občine Zagorje. Že takrat smo se uvrščali med primestne KS, vendar smo bili za razliko od danes pod zelo močnim pečatom rudarstva. Razvoj območja je povezan z začetkom eksploatacije premoga pred 152 leti (Kisovško jamo so  odpirali v obdobju 1868 – 1876). Obrat rudnika je preživljal veliko večino prebivalcev KS. Predsednik Burkeljc je že v začetku 70. let prejšnjega stoletja zapisal: »Osnova, moč in vitalnost naše krajevne skupnosti  je v ljudeh.« Pri druženju z mladimi je spoznal, da želijo poleg ukvarjanja s športom in iskanja zabave tudi prispevati k razvoju krajevne skupnosti. Poskrbel je, da je svoje mesto v organih KS dobilo vse več mladih. Za tisti čas in tedanje razmere precej pogumno dejanje.

Janez Drnovšek (1950 – 2008), doktor ekonomskih znanosti, je bil predsednik predsedstva Socialistične federativne republike Jugoslavije, predsednik slovenske vlade in predsednik Republike Slovenije. Zaradi njegovega miroljubnega in konstruktivnega pristopa k reševanju zapletenih domačih in mednarodnih vprašanj ga je cenil ves svet. Kljub temu je ostal skromen, zavedal se je svojih knapovskih korenin, vsajeno je imel spoznanje, da je bistveni del človekove integritete izkazovanje hvaležnosti za dar življenja, za trdne korenine, iz katerih raste zasavski in slovenski človek. V letu 1990 je bil imenovan za častnega občana zagorske občine.

Radovan Palčič  (1943 – 1996). Vsestranski Kisovčan je bil v mladosti tabornik, kot pesnik pa član zagorske literarne druščine Dediči. Prispeval je pesmi za objavo v gimnazijskem glasilu, zbirki Dedičev z naslovom Razvejeno deblo ter Rudarskih pesmih in Večerni rosi. Znan je bil tudi kot tekstopisec narodnozabavnih viž za zagorske ansamble oziroma glasbene zasedbe, katerih člani so bili Zagorjani. Kot občinski uradnik je bil prvi zagorski »občinar«, zadolžen za odnose z javnostmi. Precej se je ukvarjal z novinarstvom; sodeloval je pri Zasavskem tedniku, občasno pisal tudi za druge dnevne časopise. Bil je član lovske družine Izlake in nekaj let njen tajnik. Po zaposlitvi na Upravi za notranje zadeve se je preselil v Ljubljano.

Z Radom sva se poznala že iz moje rane mladosti, saj sva bila člana kisovškega taborniškega odreda Velika skala. Taborniki smo se udeleževali različnih tekmovanj ter pripravljali nepozabna taborjenja na Plešah, v Kisovcu in ob Bohinjskem jezeru. Kot sokrajana sem ga bolje spoznal pozneje, ko je služboval na občini, jaz pa sem bil kot dijak v vlogi predsednika kisovške mladine. To se je zgodilo v letu 1975, med pripravo priložnostne brošure ob praznovanju 10-letnice KS Kisovec-Loke z naslovom »Naša moč je v ljudeh«, ko sva sodelovala v uredniškem odboru.

V tistem času še ni bilo računalnikov, ki bi olajšali delo. Vse prispevke je bilo treba pred oddajo v tisk pretipkati. Spraševali smo se, kdo bi lahko to storil. V akcijo je stopil Rado in kot občinski uslužbenec uredil, da so to delo opravile njegove sodelavke, vešče strojepisja.

Takrat sem ga spoznal kot radoživega, vedrega in veselega kolega. Vedno je bil pripravljen tudi resnejše zadeve obrniti na štos, vendar v mejah zdravega okusa, dostojnosti in taktnosti. Občudoval sem ga tudi kot »verzotehnika« na pesniškem literarnem večeru v nabito polnih klubskih prostorih kisovške Svobode ob predstavitvi pesniške zbirke Razvejeno deblo skupine Dediči. (V njej so poleg njegovih še pesmi Francija Lakoviča, Vlada Garantinija, Jožeta Sevljaka in Franca Kopitarja.)

Štiri razrede osnovne šole je obiskoval na Lokah, nižjo gimnazijo v Toplicah, kjer je bila v šolskem letu 1957/58 uvedena osemletka Toneta Okrogarja. Šolanje je nadaljeval na trboveljski gimnaziji. Že kot osnovnošolec je začel pesnikovati in leta 1960 prejel nagrado za mladinsko poezijo. Na topliški šoli je urejal časopis Leva – leva, ki je bil v 50. letih prejšnjega stoletja eden redkih šolskih časopisov v Sloveniji. Očitno je bil precej »produktiven« pesnik, saj je kot gimnazijec leta 1961 sodeloval na literarnem popoldnevu Učiteljišča v Ljubljani skupaj s sošolcem Jožetom Medijo. Vsakemu so objavili po dve pesmi. Za ilustracijo njegove poezije se potopimo v verze pesmi z naslovom SAMOTNI KRIK (Spomin starega očeta):

Kot bi veter zlomil bilko,
je včeraj nekdo umrl,
oči njegove so želele jutro –
in ob jutru je oči zaprl.

Jokal sem
in izba je z menoj jokala,
kriknil sem jutru,
naj me skrije,
da ne bom videl
steklenih oči –
o, kje so oči,
ki so še včeraj živele,
kje so oči,
ki so jutro želele.

Med prazne stene
prihajam vsak večer,
ne recite, ljudje,
da je včeraj nekdo umrl.
Stene moje izbe molčijo
in kot drobno dete
v dlani ihtijo.

Ne morem več jokati, ljudje,
ne morem več krikniti jutru,
obledel starec sem,
ki z izpitimi očmi
tava vsak večer v temo,
kje ste, ljudje,
ki bi starcu podali roko …

Iz pesmi veje zrelost 17-letnega poeta, ki tematiko smrti in soočanja z neizogibnostjo minevanja presenetljivo predstavi, kot bi jo nekdo, ki so ga prekalile mnoge življenjske izkušnje. Pesnik se je sposoben vživeti v stisko starejših, ki slutijo bližino smrti. Hkrati zna ubesediti bolečino ob spoznanju, da mora vsakdo umreti sam, ter željo, da bi bili v smrtni uri deležni tolažbe.

Več Palčičevih pesmi je tudi uglasbenih. Zlasti v 70. letih prejšnjega stoletja je bil zaželen tekstopisec za narodnozabavne ansamble. Naj omenim nekatere skladbe, za katere je prispeval besedilo:

– »K vojakom« (1969) in »Ciganska kri« (1970), ansambel Janeza Mahkoviča;
– »Savski valovi« (1970), »Martinova nedelja« (1970), »Moj pozdrav« (1970) in »Bele vrtnice« (1973), ansambel Janeza Jeršinovca s Planšarji (člana Tone Kuder in Vlado Kojnik);
– »Na snežni poljani« (1971), ansambel Franca Lipičnika;
– »Naša pesem« (1992), Zasavci.

Napisal je še vrsto besedil za druge znane ansamble, tudi Marelo (mentor Franci Lipičnik).
Sam je igral kontrabas in bil član nekaj zagorskih ansamblov (Vidrgarji, Mahkoviči, Revirčani itn.).

Mirko Prašnikar (1922 – 2013) je 30-letno umetniško pot vodenja moškega Rudarskega pevskega zbora Loški glas zaključil 13. aprila 1987 na koncertu ob 60-letnici zbora. V enem redkih intervjujev je spregovoril o svojih začetkih. Povedal je, da je z dirigiranjem začel čisto po naključju. Potem ko je leto prej postal pevec, se je zbor v letu 1957 začel pripravljati na obeležitev 30-letnice delovanja. Niko Škrabar je takrat prenehal dirigirati, zato je na pomoč priskočil predvojni pevovodja Drago Korošec iz Ljubljane. »Dirigentu sem pri pripravah nekoliko pomagal in je rekel, naj kar mene vzamejo za pevovodjo. Nekaj malega not sem že poznal, vendar sem nadlegoval sestro, naj mi razloži to ali ono noto, ki sem jo potem zaigral na harmoniko. To je bilo tudi vse znanje, ki sem ga imel poleg velikega veselja do petja.«

V prvih letih za dirigentskim pultom Loškega glasu je vodil tudi pionirski pevski zbor osnovne šole Roberta Anžlovarja Loke. V Zagorju je bil namreč 3. aprila 1960 prvi pionirski pevski festival, na katerem so sodelovali tudi loški pionirji. Peli so dvoglasne pesmi in poželi lep uspeh. Največ zaslug zanj je imel Mirko Prašnikar, ki je vestno vadil z mladimi pevci in nudil učiteljstvu vso pomoč. Učitelji in starši so izrazili željo, da bi zborček nadaljeval z delom, da bi ga imeli še kdaj priložnost slišati.

Rudnik, kjer je bil zaposlen, mu je omogočil dvoletno izobraževanje v zborovodski šoli v Ljubljani. Tečaj je obiskoval 3-krat tedensko. Svoje delo je opravljal z velikim veseljem, njegovi pevci so bili upravičeno ponosni nanj, saj je z vsem srcem živel za zbor in ga neprekinjeno vodil 30 let.

Na jubilejnem koncertu v letu 1987 so se mu za njegov pomenljiv prispevek k rasti zbora poleg pevcev zahvalili in poklonili tudi ljubitelji zbora in skorajda celoten slovenski politični vrh. Na koncertu so bili namreč ob zagorskem »županu« Dušanu Kolencu navzoči Sergej Kraigher, Jože Smole, Lidija Šentjurc, Leopold Krese in Miloš Prosenc.

V plodnem obdobju dirigiranja Loškemu glasu je Mirko Prašnikar s prenosom znanja na pevce skrbel za nadaljevanje bogate zborovske tradicije na Lokah. V repertoarju so vseskozi prevladovale rodoljubne in delavske pesmi.

Za zasluge pri vodenju Loškega glasu in razvoju zborovskega petja v Zagorju je bil Mirko Prašnikar leta 1978 med prvimi dobitniki plakete dr. Slavka Gruma.Sedaj je čas in priložnost, da bo odgovor pritrdilen, zato dragi fantje in možje: “Vljudno vabljeni in dobrodošli ob torkih in četrtkih v prostore Karantene.” Skupaj nadaljujmo izjemno in bogato tradicijo zbora!Skupaj nadaljujmo izjemno in bogato tradicijo zbora!.” Skupaj nadaljujmo izjemno in bogato tradicijo zbora!Skupaj nadaljujmo izjemno in bogato tradicijo zbora!

Koala Voice je štiričlanska kisovško-zagorska glasbena skupina, ki je nastala leta 2010. Izvajajo indie rock glasbo. Skupino sestavljajo vokalistka in kitaristka Manca Trampuš, kitarist Domen Don Holc, basist Tilen Prašnikar in bobnar Miha Prašnikar. Igrali so na številnih koncertih in festivalih po Sloveniji in Evropi. Med drugim so se na mednarodnem prizorišču predstavili v Avstriji, Nemčiji, Srbiji, na Češkem, Slovaškem in v Rusiji. Njihove skladbe vrtijo na domala vseh domačih in tujih radijskih postajah. Leta 2016 so za svoje ustvarjanje prejeli priznanje dr. Slavka Gruma.

Jože Medija (1943 – 1993) je kot dijak trboveljske gimnazije podobno kot njegov prijatelj in sošolec Radovan Palčič pisal poezijo. Sodelovala sta na literarnem popoldnevu Učiteljišča Ljubljana. V 4. številki Glasila učiteljiščnikov Ljubljana, ki je izšla junija 1962, sta objavljeni dve njegovi pesmi. Spoznajmo se z eno od njih.

Malo slovo

Za slovo ti bom kupil akvarij.
Ko bo leto doseglo svoj vrh v poletju,
boš zvečer ugasnila luč,
posedela ob akvariju
in gledala srebrne plavuti ribic v mesečini,
videla boš počasno valovanje
malega morja za steklom
/namesto škržatov ti bom prinesel murnov v črne zavese za tabo/,
potem boš odprla okno
in pustila večeru, da te ljubkuje.
Zaspala boš
in mesečina te bo rahlo odela.
Takrat bom prišel s poznim večerom
skozi odprto okno
in te zadnjič poljubil.
Potem bom razbil akvarij
in malo morje bo s svojim vonjem
objelo tvoje in moje telo.
To bo najino zadnje slovo.

V pesmi se dopolnjujeta nežnost in neizživetost, ki se izraža v nameri, da se akvarij, poln morskega življenja, razbije. Akvarij je simbol življenja v vsej pestrosti, hkrati pooseblja radost in nepredvidljivost (ob)morskih doživetij, ki pletejo mrežo strasti med dvema zaljubljencema. Ob slovesu si želita akterja z vonjem morja zapisati v spomin vse nepozabne trenutke, da jih bosta vedno nosila s seboj in bodo ostali močnejši od vsakršnega, celo dokončnega slovesa.

Medija je v poklicni karieri opravljal vrsto odgovornih nalog. Med drugim je bil cenjen v vlogi tajnika zagorske občine, neizbrisen pečat je pustil v podjetju GIP Beton Zasavje, kjer je sprva nastopil službo pravnika, bil je predsednik skupščine samoupravne komunalne interesne skupnosti občine Zagorje. Aktivno se je udejstvoval tudi v svetu KS Kisovec-Loke. Več mandatov je bil njegov podpredsednik, nazadnje profesionalni predsednik. Zanimivo, da je Jože Medija tako kot Viktor Burkeljc umrl v času opravljanja funkcije …

Vir:

Nande Razboršek, Zagorska imena: Kdo je kdo v Zagorju – Skica
Nandetovo skico dopolnil in tekst »skup« spravil Marjan Kovač

Kisovec, maj 2020